Verjetno vas zanima kako poteka življenje v dvoje…še vedno je fenomenalno…bila je majhna kriza vendar sva jo s pogovori uspešno rešila in naredila veliko načrtov za naprej….kako se bodo uresničevali tako ali tako poročam…Je že res, da ko spoznaš pravega veš to že po prvem objemu, poljubu…seveda se lahko tudi izkaže da to ni to ampak menim, da pri pravi ljubezni enostavno veš…in tudi pri meni je tako….prvi objem in že sem vedela, da sem zaljubljena do ušes…in še danes po 7 mescih sem, ne glede na to da skupaj živiva….vsak dan znova spoznavam, kako se dopolnjujeva…iii…sem pocukrana a ne?Ampak tako je…Letos sem prvič v življenju imela takšno jutranje bujenje na dan mojega rojstnega dneva…kot si ga človek samo želi…najboljše pa je bilo seveda darilo…neverjeten občutek me je prevzel, ko sem odprla moje darilo in videla stojalo, ki sem si ga želela že …uf…ne vem koliko let…no noben prej ni poslušal in opazoval….ampak moj lubi je in me je res tako osrečil, ker je zadel na polno…kaj bi si dekle želelo boljšega, ko vidi da jo fant posluša in opazuje njene očke v trgovini in opazi kje se ji očke zasijejo…ni boljšega…ja res je moj lubi neki posebnega…mogoče se komu to ne zdi nič posebnega, nekaj samoumevnega…ampak verjemite mi….to ni samoumevno za nekatere vsi vemo o kom govorim …hihi…

No tako…tole je bilo zdaj na hitro kar se je dogajalo vmes k se nisem javila…se bom potrudila da bom večkrat pisala…

Naj ne pozabim omeniti tudi dejstvo, da imam službo…jupiiii….končno…in tako zdaj z lubijem skupaj zjutraj vstajava in se odpraviva na delo…delava pa 2 pisarni narazen jupi

Drugače pa moja noga je malo boljše..končno sem se znebila bergel…šele zdaj bolj razumem kako je kruto in naporno, če je človek zaradi bolezni ali poškodbe nemobilen. Upam, da jih ne bom potrebovala več..sicer pa glede na mojo štoravost…hehehe…se nikoli ne ve.

Tako, da sem malo povedala kaj je novega…zdaj pa veselo na učenje…mhm…no ja lahko izbiram med učenjem ali likanjem…mhm….mislim  da bo prvo padlo likanje… … vedno se najde kaj bolj zanimivega od učenje a ne?

Na dupustu sva z lubijem uživala sto na uro in sva se res spočila in nabrala novo energijo, ki ji bova potrebovala. Čeprav se nisva morala kopati v morju sva vseeno uživala v sprehodih po obali in uživala v trenutkih, ko sva sama…brez vseh…ko sva lahko uživala v najini ljubezni. Takšnega dopusta sama doslej še nisem doživela, saj sem vedno imela več stresa na dopustu kot doma ampak letošnji dopust je bil popolnoma drugačen…bil je takšen kot sem si ga želela…no razen zadnja dva dni si nisem želela…pa vendar če si štor si štor…tako da imam zdaj zvito nogo in bergle…

V glavnem bistvo je to, da sva resnično uživala z lubijem in videla da sva res en za drugega…in da se resnično ljubiva

p.s. fotke vse povedo

Tako, nekaj časa se ne bom javljala potem pa poročam kako je bilo in tudi fotke bodo zraven

Pogrešam te…vedno bolj in bolj….še vedno se nisem sprijaznila s tvojo smrtjo…še vedno boli v srcu…Ko stojim ob tvojem grobu ne morem verjeti da stojim ob TVOJEM grobu…ne verjamem da te ni…še vedno čakam da me boš pozdravil ob prihodu…a tega pozdrava ni…zbrano poslušam in slišim samo veter, ki piha  okoli mene, se igra z mojimi lasmi…mogoče si to ti…

Pravijo, da čas celi rane…moje rane in izgube ne bo zacelil čas…preveč te pogrešam…rada bi se stisnila v tvoj objem in poklepetala s tabo o problemih, saj vem, da si vedno našel pravo besedo, ki me je potolažila. Ni te ob meni…morda si ob meni…verjamem da si ob meni…gledaš in opazuješ kako hodim skozi življenje in kako rešujem težave, ki se mi postavijo na poti mojega življenja…vem da vidiš, da sem srečna tako kot  še nisem bila nikoli poprej…pa vendar te ni…nisi mogel spoznati njega, ki me je osrečil in mi pokazal pravo ljubezen…boli me, ker me zadnja leta nisi videl srečne…zdaj sem srečna…z njim…Veš kdo je…prišel je na tvoj grob in sem ti ga pokazala…on je tisti, ki me ljubi takšno kot sem…takšno kot sem lahko bila samo pri tebi…brez pretvarjanj…samo to kar sem…

Pogrešam najine pogovore…tvoj smeh…in tvoje iskrice v očeh, ki so izginile samo zadnjih nekaj dni preden si me zapustil…bolezen te je premagala…kljub temu da si bil celo življenje borec, ki se ni predal…tudi tega si me naučil…toliko je stvari, ki si me jih naučil, ki so zdaj del mene in bodo za vedno ostale v meni…Mislim nate…vedno bolj in bolj….solze mi polzijo po obrazu…spet jočem…ne morem se pomiriti…preveč te pogrešam…bojim se 1.novembra…vem da se mi bo srce paralo, ko bomo stali ob tvojem grobu…vem… da ne bom pokazala svoje bolečine, saj bi bilo mami še bolj hudo…vem da ji morem stati ob strani, moram biti močna za njo, čeprav imam v srcu neizmerno bolečino, ki ne preneha boleti…

Preprosto…. pogrešam te in mislim nate…vedno bolj….

Aja pa končno lahko začnem odštevat dneve do dopusta z mojim lubijem….komi  čakaaaaaaaaaammmmmm….potem pa naju ne bo 10 dni in bova resnično na off…nedosegljiva za vse…no mogoč se bova komu javila…če bo priden/a. Sicer pa nevem kaj naj še zdaj napišem…ker sem glavno novico že objavila.

Zdaj pa res kako je življenje v dvoje…super….noro…veselo…

Med tednom živiva za večere, ko sva skupaj in se cartava pred tv…ampak najboljši so pa vikendi, ko se lahko zjutraj skupaj zbudiva in malo poleživa ….no ja dolgo poleživa in uživava. Zadnje čase sva kar vsak vikend pri mojih doma in je res super, ko prideva domov in so vsi veseli, da sva prišla …res super občutek, ki ga šele zdaj spoznavam ;)  ampak mi je všeč.

Kot sem že rekla odkar sem z lubijem je moje življenje dobilo nek globlji pomen, sploh pa zadnji mesec ko živiva skupaj.

Ne znam opisat z besedami moje občutke, ki jih doživljam, ko sem z njim…polni so ljubezni in neizmerne sreče…kot da bi sanjala…pa vendarle ne sanjam to je realnost…to je zdaj moje novo življenje…življenje polno iskrene ljubezni kakršne poprej nisem poznala in mi jo je pokazal moj lubi.
Kot sem že napisala bo poletje zelo zanimivo…bom še poročala…

Vendar moj današnji blog ne bo o dejanskem romantičnem preživljanju nedelje v dvoje, vendar bom opisala mojo izkušnjo iz pretekle nedelje, kjer mi je moj lubi stal ob strani in me bodril.

Že nekaj časa me je bolela leva noga pa sem bila “pametna” in nekako mislila, da sem si vnela mišico ali kaj podobnega. Vendar pa je moj gleženj čez vikend postal nekaj kar bi lahko bilo podobno jabolki….niti gleženjska kost se ni več videla, zato sva se z lubijem peljala na urgenco….Tam sem seveda po vseh pregledih, nemogočih vbodih in vzemih krvi, dočakala izvide….Zdravnica mi je povedala šokantno novico…venska tromboza….seveda…šok…zakaj ravno jaz???Prvo mi je šinilo v glavo….šit res bi mogla shujšat…jao…zdej pa imam…No, moj lubi me je res bodril z besedami upanja, za katere sem mu resnično hvaležna…mislim, da sva se še bolj zbližala, ker sva po vsem tem medu, ki se je cedil v najini zvezi padla nekako na trda tla…pa vendar sva se celo noč pogovarjala o tem in onem,  se smejala in čakala zadnje rezultate…ampak katere….ja rezultate za nosečnost, ki so nevem po kateri logiki pomembni za slikanje pljuč…ja rentgen…ok vse lepo in prav…ampak mene boli noga….ampak je bilo vse ok ….normalno…in gremo še ob 5h zjutri (na urgenci sva bila od 22.30h) na rentgen, se slikam in spet čakam slike….edino to pa na urgenci ubija, ker moraš na vsak izvid čakati eno uro ali pa še več. In glede na to, da se je ura bližala 6h zjutraj, mi res prijazne sestre pripravijo profizorično posteljo kar na ambulanti….tu pa se moj lubi poslovi, ker gre naravnost v službo. Ja zlat je moj lubi, čeprav sem mu rekla naj gre vsaj v avto spat je bil skoz ob meni in mi dajal podporo in besede upanja, ki so me držale pokoncu. Moram priznati, res me je vse skupaj šokiralo in vem, da če bi bila sama na urgenci, ne bi vsega tako prenesla kot sem, ker je bil lubi poleg.  Zjutraj so me nato zbudile sestre in že se je začelo moje novo divjanje po slikanjih in ultrazvokom itd….No, hvala bogu se je izkazalo, da le nimam venske tromboze a me bodo za vsak slušaj zdravili cel teden, tako da jutri grem na pregled in bom videla kako in kaj….noga je že bolje.

Naj še napišem kaj o tem romantičnem preživljanju časa na urgenci…Zdaj vem, da šele v takšnih trenutkih, kot so šokantna novica glede zdravja in celonočnem čakanju na urgenci na vse mogoče izvide, spoznaš svojega partnerja v popolnoma drugi luči. Zaveš se, da nisi sam na svetu (drugače bi bila,  popolnoma sama na urgenci), da nisi sam v tistem trenutku, ko izveš novico, ki te potegne iz zaljubljenega stanja na hudo trda tla…pa vendar je nekdo ob tebi, ki ti stoji ob strani in ti ponudi roko ter upanje, da zopet vstaneš in se postaviš na noge, ter premisliš o tem kako bi zadevo rešil. Zdaj vem in čutim, da je moj lubi tisti, ki me bo pobral, ko bom padla na trda tla življenja in vem, da mi po pomagal, da ponovno naredim korak naprej. Izkušnja, ki sva jo doživela pretekli vikend, naju je še bolj zbližala, saj znajo biti pogovori v čakalnici zelo pomembni za nadaljni potek ljubezenske zveze, a o tem naslednjič.