življenje v oceanu

29.11.2008 | avtor: delfinka

Že kar nekaj časa me zopet ni bilo na blogu…Študentsko življenje je postalo prav naporno…pa ne me razumeti narobe…ne žuram ga…no ja mogoče bi mogla…enostavno je tako, da sem dopoldne v službi potem pa me pot vodi na predavanja…kar pa seveda ni vse…kot pravi družboslovci imamo tudi na moji smeri ogromno dela s pisanjem raznih esejv, seminarskih in podobnih zadevc, ki samo kradejo čas za “pravo” učenje. Pa kaj čmo a ne? Brez tega enostavno ne gre.

Verjetno vas zanima kako poteka življenje v dvoje…še vedno je fenomenalno…bila je majhna kriza vendar sva jo s pogovori uspešno rešila in naredila veliko načrtov za naprej….kako se bodo uresničevali tako ali tako poročam…Je že res, da ko spoznaš pravega veš to že po prvem objemu, poljubu…seveda se lahko tudi izkaže da to ni to ampak menim, da pri pravi ljubezni enostavno veš…in tudi pri meni je tako….prvi objem in že sem vedela, da sem zaljubljena do ušes…in še danes po 7 mescih sem, ne glede na to da skupaj živiva….vsak dan znova spoznavam, kako se dopolnjujeva…iii…sem pocukrana a ne?Ampak tako je…Letos sem prvič v življenju imela takšno jutranje bujenje na dan mojega rojstnega dneva…kot si ga človek samo želi…najboljše pa je bilo seveda darilo…neverjeten občutek me je prevzel, ko sem odprla moje darilo in videla stojalo, ki sem si ga želela že …uf…ne vem koliko let…no noben prej ni poslušal in opazoval….ampak moj lubi je in me je res tako osrečil, ker je zadel na polno…kaj bi si dekle želelo boljšega, ko vidi da jo fant posluša in opazuje njene očke v trgovini in opazi kje se ji očke zasijejo…ni boljšega…ja res je moj lubi neki posebnega…mogoče se komu to ne zdi nič posebnega, nekaj samoumevnega…ampak verjemite mi….to ni samoumevno za nekatere vsi vemo o kom govorim …hihi…

No tako…tole je bilo zdaj na hitro kar se je dogajalo vmes k se nisem javila…se bom potrudila da bom večkrat pisala…

 

19.10.2008 | avtor: delfinka

No pa smo tu…v mesecu oktobru…ja tudi moj fax se je začel…kar ne morem verjeti da ni več počitnic no pa saj bo tudi to leto hitro minilo in potem bom imela še kakšno leto in potem…bom diplomirala…jupi…kaj pa bo po diplomi pa še ne vem…no ja…se nekakšni skriti plani ampak so še v povojih…

Naj ne pozabim omeniti tudi dejstvo, da imam službo…jupiiii….končno…in tako zdaj z lubijem skupaj zjutraj vstajava in se odpraviva na delo…delava pa 2 pisarni narazen jupi

Drugače pa moja noga je malo boljše..končno sem se znebila bergel…šele zdaj bolj razumem kako je kruto in naporno, če je človek zaradi bolezni ali poškodbe nemobilen. Upam, da jih ne bom potrebovala več..sicer pa glede na mojo štoravost…hehehe…se nikoli ne ve.

Tako, da sem malo povedala kaj je novega…zdaj pa veselo na učenje…mhm…no ja lahko izbiram med učenjem ali likanjem…mhm….mislim  da bo prvo padlo likanje… … vedno se najde kaj bolj zanimivega od učenje a ne?

 

25.09.2008 | avtor: delfinka

Evo pa sem spet doma…škoda…tako bi se rada vrnila nazaj v malo bolj tople kraje…pa sem spet v Ljubljani.

Na dupustu sva z lubijem uživala sto na uro in sva se res spočila in nabrala novo energijo, ki ji bova potrebovala. Čeprav se nisva morala kopati v morju sva vseeno uživala v sprehodih po obali in uživala v trenutkih, ko sva sama…brez vseh…ko sva lahko uživala v najini ljubezni. Takšnega dopusta sama doslej še nisem doživela, saj sem vedno imela več stresa na dopustu kot doma ampak letošnji dopust je bil popolnoma drugačen…bil je takšen kot sem si ga želela…no razen zadnja dva dni si nisem želela…pa vendar če si štor si štor…tako da imam zdaj zvito nogo in bergle…

V glavnem bistvo je to, da sva resnično uživala z lubijem in videla da sva res en za drugega…in da se resnično ljubiva

p.s. fotke vse povedo

 

14.09.2008 | avtor: delfinka

No pa sva z lubijem dočakala dopust…no ja sicer greva šele v torek ampak se moram pohvaliti upam da nama vreme ne bo nagajalo…pa vendar me ne skrbi, ker bova skupaj in to je najbolj pomembno

Tako, nekaj časa se ne bom javljala potem pa poročam kako je bilo in tudi fotke bodo zraven

 

10.09.2008 | avtor: delfinka

Kmalu bo minilo leto dni odkar te ni več med nami…ne mine dan ko ne pomislim nate…prehitro si odšel…brez besed si zaspal v večno spanje…Hudo mi je, ker se nisem mogla posloviti od tebe…še zadnjič objeti in ti povedati kako te imam rada, kako sem ti hvaležna za vse tvoje besede in  navodila za življenje, za vse stvari, ki si me jih naučil…in za tvojo ljubezen, ki je bila neizmerna.

Pogrešam te…vedno bolj in bolj….še vedno se nisem sprijaznila s tvojo smrtjo…še vedno boli v srcu…Ko stojim ob tvojem grobu ne morem verjeti da stojim ob TVOJEM grobu…ne verjamem da te ni…še vedno čakam da me boš pozdravil ob prihodu…a tega pozdrava ni…zbrano poslušam in slišim samo veter, ki piha  okoli mene, se igra z mojimi lasmi…mogoče si to ti…

Pravijo, da čas celi rane…moje rane in izgube ne bo zacelil čas…preveč te pogrešam…rada bi se stisnila v tvoj objem in poklepetala s tabo o problemih, saj vem, da si vedno našel pravo besedo, ki me je potolažila. Ni te ob meni…morda si ob meni…verjamem da si ob meni…gledaš in opazuješ kako hodim skozi življenje in kako rešujem težave, ki se mi postavijo na poti mojega življenja…vem da vidiš, da sem srečna tako kot  še nisem bila nikoli poprej…pa vendar te ni…nisi mogel spoznati njega, ki me je osrečil in mi pokazal pravo ljubezen…boli me, ker me zadnja leta nisi videl srečne…zdaj sem srečna…z njim…Veš kdo je…prišel je na tvoj grob in sem ti ga pokazala…on je tisti, ki me ljubi takšno kot sem…takšno kot sem lahko bila samo pri tebi…brez pretvarjanj…samo to kar sem…

Pogrešam najine pogovore…tvoj smeh…in tvoje iskrice v očeh, ki so izginile samo zadnjih nekaj dni preden si me zapustil…bolezen te je premagala…kljub temu da si bil celo življenje borec, ki se ni predal…tudi tega si me naučil…toliko je stvari, ki si me jih naučil, ki so zdaj del mene in bodo za vedno ostale v meni…Mislim nate…vedno bolj in bolj….solze mi polzijo po obrazu…spet jočem…ne morem se pomiriti…preveč te pogrešam…bojim se 1.novembra…vem da se mi bo srce paralo, ko bomo stali ob tvojem grobu…vem… da ne bom pokazala svoje bolečine, saj bi bilo mami še bolj hudo…vem da ji morem stati ob strani, moram biti močna za njo, čeprav imam v srcu neizmerno bolečino, ki ne preneha boleti…

Preprosto…. pogrešam te in mislim nate…vedno bolj….

 

6.08.2008 | avtor: delfinka

No… po dolgem času sem si vzela čas, da malo napišem kako poteka življenje v dvoje. Naj povem, da je življenje v dvoje fantastično…sploh zdaj ko sem bolna in me moj lubi razvaja…hihi…ok krega, ker nisem pokrita…ker nočem jest…itd..ampak to samo zato, ker ga skrbi zame. Ampak potem zvečer pa se stisneva in vsaj malo pozabim, da sem tečna zaradi vročine in posledičnega ležanja v postelji.

Zdaj pa res kako je življenje v dvoje…super….noro…veselo…

Med tednom živiva za večere, ko sva skupaj in se cartava pred tv…ampak najboljši so pa vikendi, ko se lahko zjutraj skupaj zbudiva in malo poleživa ….no ja dolgo poleživa in uživava. Zadnje čase sva kar vsak vikend pri mojih doma in je res super, ko prideva domov in so vsi veseli, da sva prišla …res super občutek, ki ga šele zdaj spoznavam ;)  ampak mi je všeč.

Kot sem že rekla odkar sem z lubijem je moje življenje dobilo nek globlji pomen, sploh pa zadnji mesec ko živiva skupaj.

 

30.06.2008 | avtor: delfinka

mhm….kar dolgo se nisem javila…ja študijske obveznosti so hudič…no še par dni in se mi začnejo počitnice….ampak letošnje poletje bo zelo zanimivo…saj sem se preselila k mojem lubiju tak da se je počasi začelo življenje v dvoje…

Ne znam opisat z besedami moje občutke, ki jih doživljam, ko sem z njim…polni so ljubezni in neizmerne sreče…kot da bi sanjala…pa vendarle ne sanjam to je realnost…to je zdaj moje novo življenje…življenje polno iskrene ljubezni kakršne poprej nisem poznala in mi jo je pokazal moj lubi.
Kot sem že napisala bo poletje zelo zanimivo…bom še poročala…

 

29.05.2008 | avtor: delfinka

Malo romantike nikomur ne manjka a ne?

Vendar moj današnji blog ne bo o dejanskem romantičnem preživljanju nedelje v dvoje, vendar bom opisala mojo izkušnjo iz pretekle nedelje, kjer mi je moj lubi stal ob strani in me bodril.

Že nekaj časa me je bolela leva noga pa sem bila “pametna” in nekako mislila, da sem si vnela mišico ali kaj podobnega. Vendar pa je moj gleženj čez vikend postal nekaj kar bi lahko bilo podobno jabolki….niti gleženjska kost se ni več videla, zato sva se z lubijem peljala na urgenco….Tam sem seveda po vseh pregledih, nemogočih vbodih in vzemih krvi, dočakala izvide….Zdravnica mi je povedala šokantno novico…venska tromboza….seveda…šok…zakaj ravno jaz???Prvo mi je šinilo v glavo….šit res bi mogla shujšat…jao…zdej pa imam…No, moj lubi me je res bodril z besedami upanja, za katere sem mu resnično hvaležna…mislim, da sva se še bolj zbližala, ker sva po vsem tem medu, ki se je cedil v najini zvezi padla nekako na trda tla…pa vendar sva se celo noč pogovarjala o tem in onem,  se smejala in čakala zadnje rezultate…ampak katere….ja rezultate za nosečnost, ki so nevem po kateri logiki pomembni za slikanje pljuč…ja rentgen…ok vse lepo in prav…ampak mene boli noga….ampak je bilo vse ok ….normalno…in gremo še ob 5h zjutri (na urgenci sva bila od 22.30h) na rentgen, se slikam in spet čakam slike….edino to pa na urgenci ubija, ker moraš na vsak izvid čakati eno uro ali pa še več. In glede na to, da se je ura bližala 6h zjutraj, mi res prijazne sestre pripravijo profizorično posteljo kar na ambulanti….tu pa se moj lubi poslovi, ker gre naravnost v službo. Ja zlat je moj lubi, čeprav sem mu rekla naj gre vsaj v avto spat je bil skoz ob meni in mi dajal podporo in besede upanja, ki so me držale pokoncu. Moram priznati, res me je vse skupaj šokiralo in vem, da če bi bila sama na urgenci, ne bi vsega tako prenesla kot sem, ker je bil lubi poleg.  Zjutraj so me nato zbudile sestre in že se je začelo moje novo divjanje po slikanjih in ultrazvokom itd….No, hvala bogu se je izkazalo, da le nimam venske tromboze a me bodo za vsak slušaj zdravili cel teden, tako da jutri grem na pregled in bom videla kako in kaj….noga je že bolje.

Naj še napišem kaj o tem romantičnem preživljanju časa na urgenci…Zdaj vem, da šele v takšnih trenutkih, kot so šokantna novica glede zdravja in celonočnem čakanju na urgenci na vse mogoče izvide, spoznaš svojega partnerja v popolnoma drugi luči. Zaveš se, da nisi sam na svetu (drugače bi bila,  popolnoma sama na urgenci), da nisi sam v tistem trenutku, ko izveš novico, ki te potegne iz zaljubljenega stanja na hudo trda tla…pa vendar je nekdo ob tebi, ki ti stoji ob strani in ti ponudi roko ter upanje, da zopet vstaneš in se postaviš na noge, ter premisliš o tem kako bi zadevo rešil. Zdaj vem in čutim, da je moj lubi tisti, ki me bo pobral, ko bom padla na trda tla življenja in vem, da mi po pomagal, da ponovno naredim korak naprej. Izkušnja, ki sva jo doživela pretekli vikend, naju je še bolj zbližala, saj znajo biti pogovori v čakalnici zelo pomembni za nadaljni potek ljubezenske zveze, a o tem naslednjič.

 

19.05.2008 | avtor: delfinka

Včeraj me je poklical po parih mesecih moj X…..nevem sicer zakaj…mogoče mu je kapnilo kaj je imel…no vsaj po njegovih besedah sodeč….in seveda kako je to potekalo. Že ko je zvonil mobitel sem debelo pogledala ko sem zagledala njegovo ime….prva misel ….kaj bi pa ta zdaj rad… no in se uradno oglasim…hihi…diplomacija še vedno deluje….no in najin pogovor se začne nekako takole, da me sprašuje kaj počnem….hja kot ponavadi pišem seminarje…in kako življenje…..moje je seveda fantastično :)…potem pa začne svoj izpad….da kako premišljuje o naju (am…..šele zdaj) in kako me pogreša itd….jaz seveda samo momljam besedo aha in potem reče da me hoče nazaj (a je tip na glavo padel?)…pa ne da je ugotovil kaj je imel…in potem mu nekako lepo vljudno povem, da pač ne bo šlo ker imam fanta….sledila je omenjena izjava leta: JAZ TI PA NE VERJAMEM, DA IMAŠ FANTA.Halo?????A je on mislil, da ga bom čakala, da mu bo kapnalo kaj je imel in kdo sem jaz? Neeee. Seveda mu še enkrat razložim, da pač se je v teh mescih moje življenje spremenilo in to na veliko boljše in, da pač sva šla midva narazen in se zaživela na novo in sem zelo srečna. No seveda je on potem začel nekaj momljati….nevem točno kaj niti me ne zanima. V glavnem očitno je, da je mislil da ga bom kot sem ga prej že neštetokrat čakala, da se bo malo zresnil in, da mu bom vse odpustila. NAPAKA!!! Sicer sem prevelikrat ponovila moje napake, ko sem ga jemala nazaj toda pride trenutek, ko ima človek vsega dovolj in nekako zaključi neko dejanje svojega življenja….tako kot sem ga jaz in ni mi žal niti za sekundo. Bila bi nora, da bi se vrnila (sem dala cimram dovoljenje, da če me kaj takega piči naj me vržejo iz 11.nadstropja)….samo ni panike.Kdo bi bil tako neumen, da bi se vrnil v zvezo obsojeno na propad, saj partnerja nista enakovredna in eden zatira in ponižuje drugega (mene), preveč je bilo bolečin, preveč noči sem zaspala v solzah samo zato, da sem nato ob koncu spoznala, da me ni vreden.Ni vreden niti minute mojega časa….zdaj je le spomin in ena izkušnja več…nič drugega….boleča izkušnja, ki me je spremenila, pa vendar, danes sem srečna….brez njega…(on je trdil nasprotno, da brez njega ne bom srečna).

Srečna sem, ker sem si dopustila ponovno začutiti ljubezen ….pravo ljubezen, ki se rodi v dveh sorodnih dušah, ki čakata, da se najdeta….in midva z lubijem sva se našla in skupaj uživava radosti iskrene ljubezni….takšne kot si jo zasluživa oba.

 

18.05.2008 | avtor: delfinka

Ponovno sem zaljubljena do ušes, no bom rekla tako zaljubljena še seveda nisem bila. Mojemu lubiju je ime Samo in mi je zmešal glavo v dobrih dveh dneh in od takrat sva neločljiva…Moji prijatelji in sorodniki, predvsem pa moje dobre prijateljice, ki so mi stale ob težkih trenutkih ob strani pravijo da končno spet žarim in živim kot sem pred 7 leti. Hihi… ja takrat je v moje življenje stopil X in o tem samo toliko, ker je preveč bolečih spominov in ravno zato je tudi X.

Moram priznati, da spoznavam in doživljam ljubezen čisto na novo, na nek nov prečudovit način, ki bi ga moral spoznati in doživeti prav vsakdo, pa vendar je tako da takšno ljubezen doživi malo ljudi. Resnično sem srečna, da sem lahko med tistimi srečneži, ki po dolgoletnem iskanju najdejo svojo sorodno dušo in jaz vem da sem jo našla v Samotu.

Toliko za danes, vse kar se bo dogajalo pa seveda še napišem.