življenje v oceanu

29.05.2008 | avtor: delfinka

Malo romantike nikomur ne manjka a ne?

Vendar moj današnji blog ne bo o dejanskem romantičnem preživljanju nedelje v dvoje, vendar bom opisala mojo izkušnjo iz pretekle nedelje, kjer mi je moj lubi stal ob strani in me bodril.

Že nekaj časa me je bolela leva noga pa sem bila “pametna” in nekako mislila, da sem si vnela mišico ali kaj podobnega. Vendar pa je moj gleženj čez vikend postal nekaj kar bi lahko bilo podobno jabolki….niti gleženjska kost se ni več videla, zato sva se z lubijem peljala na urgenco….Tam sem seveda po vseh pregledih, nemogočih vbodih in vzemih krvi, dočakala izvide….Zdravnica mi je povedala šokantno novico…venska tromboza….seveda…šok…zakaj ravno jaz???Prvo mi je šinilo v glavo….šit res bi mogla shujšat…jao…zdej pa imam…No, moj lubi me je res bodril z besedami upanja, za katere sem mu resnično hvaležna…mislim, da sva se še bolj zbližala, ker sva po vsem tem medu, ki se je cedil v najini zvezi padla nekako na trda tla…pa vendar sva se celo noč pogovarjala o tem in onem,  se smejala in čakala zadnje rezultate…ampak katere….ja rezultate za nosečnost, ki so nevem po kateri logiki pomembni za slikanje pljuč…ja rentgen…ok vse lepo in prav…ampak mene boli noga….ampak je bilo vse ok ….normalno…in gremo še ob 5h zjutri (na urgenci sva bila od 22.30h) na rentgen, se slikam in spet čakam slike….edino to pa na urgenci ubija, ker moraš na vsak izvid čakati eno uro ali pa še več. In glede na to, da se je ura bližala 6h zjutraj, mi res prijazne sestre pripravijo profizorično posteljo kar na ambulanti….tu pa se moj lubi poslovi, ker gre naravnost v službo. Ja zlat je moj lubi, čeprav sem mu rekla naj gre vsaj v avto spat je bil skoz ob meni in mi dajal podporo in besede upanja, ki so me držale pokoncu. Moram priznati, res me je vse skupaj šokiralo in vem, da če bi bila sama na urgenci, ne bi vsega tako prenesla kot sem, ker je bil lubi poleg.  Zjutraj so me nato zbudile sestre in že se je začelo moje novo divjanje po slikanjih in ultrazvokom itd….No, hvala bogu se je izkazalo, da le nimam venske tromboze a me bodo za vsak slušaj zdravili cel teden, tako da jutri grem na pregled in bom videla kako in kaj….noga je že bolje.

Naj še napišem kaj o tem romantičnem preživljanju časa na urgenci…Zdaj vem, da šele v takšnih trenutkih, kot so šokantna novica glede zdravja in celonočnem čakanju na urgenci na vse mogoče izvide, spoznaš svojega partnerja v popolnoma drugi luči. Zaveš se, da nisi sam na svetu (drugače bi bila,  popolnoma sama na urgenci), da nisi sam v tistem trenutku, ko izveš novico, ki te potegne iz zaljubljenega stanja na hudo trda tla…pa vendar je nekdo ob tebi, ki ti stoji ob strani in ti ponudi roko ter upanje, da zopet vstaneš in se postaviš na noge, ter premisliš o tem kako bi zadevo rešil. Zdaj vem in čutim, da je moj lubi tisti, ki me bo pobral, ko bom padla na trda tla življenja in vem, da mi po pomagal, da ponovno naredim korak naprej. Izkušnja, ki sva jo doživela pretekli vikend, naju je še bolj zbližala, saj znajo biti pogovori v čakalnici zelo pomembni za nadaljni potek ljubezenske zveze, a o tem naslednjič.